Nakupovalni listič

Se vam je kdaj zgodilo, da ste prišli z malčkom v trgovino, upajoč da bosta hitro nakupila, kar potrebujeta, pa se je zgodilo čisto drugače. Mali je začel divjati po trgovini med nakupovalnimi policami, se zaletavati v vozičke in živčno vreščati: »Jaz bi šel raje domov!« Ali pa je nakupovanje še nekako prestal, zalomilo pa se je v dolgi vrsti pri blagajni, kjer je jokal, kaj vse bi še rad imel. Ker mu niste ustregli, se je vrgel ob tla in cepetal z nogami.

Kaj narediti? NE JEZITE SE NANJ!

Pomislite kako je lahko dolga pot po nakupovalnem centru neznosna, za majhnega otroka brez zaposlitve. Nakupovanje je zanj dolgočasno in utrudljivo, kar sproži zelo težavno vedenje. Za starše je to huda preizkušnja, otrokovo vedenje je neprijetno za njih in za vso okolico. Tudi otrok občuti stroge in očitajoče poglede ostalih nakupovalcev, kar ga še dodatno vznemirja. Ob takem stresnem nakupovanju se raje odločite: »Naslednjič bom ukrepala/ukrepal drugače!«.

Predlagam vam, da se odločite, da počneta z otrokom drugič nakup skupaj. Za malo starejše otroke lahko uporabite igro »prvak nakupovanja«. Pravila igre so takšna: Otroku na uho zašepetam stvar, ki jo želim kupiti. Ta jo poišče in prinese v voziček. Nato mu zašepetam ime druge stvari in  postopek ponoviva. Ko bo prinesel vse stvari bo dobil malo nagrado, ker je bil prvak nakupovanj.

Mene pa je navdušila resnično ustvarjalna različica igre katero se je domislila Jo Frost in se jo je mogoče igrati z otroki v supermarketu. Na začetku nakupovanja otrokom razdelite kartončke s slikami živil, ki jih morajo najti. Lov na zaklad, namesto dolgočasnega nakupovanja, se lahko začne! Moja odrasla hčerka mi je pomagala in svojemu bratcu izdelala en tak kartonček (glej sliko). Poiskusite še vi!

 

Psiholog Eric Berne je prvi opredelil vse tri vrste psihološke lakote pri človeku (po vzpodbudi, priznanju in strukturi). Ugotovljal je, da pomanjkanje potešitve vsake od psiholoških lakot vodi v čustveno neuravnovešenost, ta pa dologoročno lahko vodi v mentalno ali telesno bolezen.

Lakoto po vzpodbudi čutimo, ko je vzpodbud premalo. Takrat možgani trpijo. Pogosto otrok sam povzroči  vznemirljivo dogajanje, če mu tega ne nudimo mi. Pomanjkanje vzpodbudb možgani zaznajo kot stres. Zaradi takšnega kemičnega stanja v možganih se človek ne počuti dobro in je pripravljen storiti nekaj, kar bo povečalo njegovo vzburjenost. Odrasli naprimer prižgejo radio ali cigareto, otroci pa začnejo vreščati in dirjati naokoli. Zavedati se moramo, da imajo otroci na voljo manj izraznih možnosti kot odrasli in se zato odločijo za agresivno, hrupno ali destruktivno vzpodbudo. Za otroka je izjemno stresno, če mora sedeti ali stati pri miru in nima kaj početi! Naslednja psihološka lakota je lakota po priznanju. Vsi ljudje potrebujemo pozornost. Lahko bi rekli: »Če imam vpliv, vem da bivam«.Otrok, ki nima vpliva na svoje starše z lepim vedenjem, skuša  vplivati nanje z grdim vedenjem. Kajti težavno vedenje, katerega razlog je lakota po priznanju, je lahko v prevedenem smislu notranji krik :» Prosim, ne prezrite me!«. Otrok je zadovoljen celo z jeznim odzivom staršev, ker hrepeni samo po odzivu. In nenazadnje še psihološka lakota po strukturi. Z besedo struktura označujemo način življenja po pravilih in zakonih. Kadar odraslim manjka struktura postanejo depresivni, anksiozni, jezni, ne morejo se na nekaj osredotočiti in izgubijo smisel za neko početje. Civilizacija bi brez strukture, torej brez pravil in zakonov razpadla. Otroci potrebujejo jasna pravila obnašanja. Vedeti morajo kaj je prav in kaj ne. Držati se pravil je za otroka v določenih okoliščinah pogosto zelo težavno. Pomagamo jim lahko tako, da dolgočasno dogajanje spremenimo v igro.

Viri: Znanost o vzgoji ,Margot Sunderland,  DIDAKTA, 2010, ponatis