Izlet na barje
Ravno na dan ko smo
se odločili, da popoldan oddidemo na barje je palček B dobil v vrtcu knjižni nahrbtnik. Vso pot je v avtu čebljal in nestrpno segal po nahrbtniku. V trenutku pa ko
se je avto ustavil, je imel palček B že na glavi ptičarsko kapo. Bil je ponosen
sam nase in za nekaj časa popolnoma pozabil na nahrbtnik v avtu. Saj je vendar,
postal ptič. Zapodil se je na njivo s koruzo in »bezljal« sem in tja. Moram
priznati, da je res izgledal kot ptič.
Ko smo se zvečer vrnili iz izleta in opravili vse potrebne
obrede pred spanjem, me je v postelji prosil, če mu preberem vse knjižice iz
knjižnega nahrbtnika. Težko je reči ne, kajne? Prebrala sem mu torej vse
knjižice še tisto noč in prav tako tudi naslednji danJ. Od sobote dalje pa je
najraje poslušal pravljico o Guji Gujiju. Kdo je Guji Guji? Ja »krokoraček«,
krokodilček, ki se je izvalil v račjem gnezu, tako da so ga račke sprejele za
svojega bližnjega sorodnika-bratca.
Ko smo ga doma spraševali, kako bo opisal voditeljici
palčici B velikanki, pomočnici palčici Ani in otrokom v vrtcu, o čem pripoveduje
pravljica o Guji Gujiju, je palček B veselo povedal:«Čisto preprosto je bilo!
Velikansko jajce se je krokodilji mamici odvalilo po bregu naravnost v račje
gnezdo.«
Kako super je koruzno polje.
Kot nekakšen labirint.
Ku-ku ali je kdo doma?
Našel sem koruzo!
Jaz pa prazno gnezdo.
Kako visoko zrastejo nekatera drevesa. Čisto do neba!